Janez Boljka - Forma Sestavljenih členov - PDF Flipbook

121 Views
16 Downloads
PDF 8,888,140 Bytes

Download as PDF

REPORT DMCA

---

Bik, 12,7 x 15,3 cm, tuš na papirju, okrog 1975
Na naslovni strani mape: Sedeči pesnik, 17 x 7 x 7 cm, bron



Janez Janez Boljka je slovenski kipar, grafik in
Boljka
slikar, rojen v Subotici leta 1931. Likovno akademijo
je končal v Ljubljani leta 1956, specialko za kiparstvo
leta 1959 in za grafiko leta 1961 na isti instituciji.
Boljka se je od šestdesetih let, ko je končal študij,
preživljal kot samostojni ustvarjalec. Njegovo
kakovost so kmalu spoznali strokovnjaki in mu
podelili prve nagrade. Te so se stopnjevale do najviš-
jega priznanja likovni prepričljivosti in njegovi vlogi v
našem kiparstvu, javni in mali plastiki, ko je leta 1988
dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Boljka
je razstavljal na desetinah samostojnih razstav doma,
v Jugoslaviji, Evropi in ZDA. Njegove grafike so zašle
tudi na druge celine. Umetnik s svojo avtorsko

izpovedjo aktivno bogati naš kulturni prostor.
Hodimo mimo njegovih spomenikov, ki so v Ribnici ali
Brdih, zlasti pa v Ljubljani, med Tivolijem in Žalami
ter okoli stavbe WTC. Boljkove slike ter grafike visi-
jo v pisarnah in naših domovih. Prebivalec Slovenije v
žepu nosi njegove miniaturne reliefe. Nekoč so na
tolarskih kovancih zveneli človeška ribica, mala uha-
rica, kranjska sivka, postrv, lastovka, kozorog, lipi-
canec, štorklja, bik. Simbolno podobo rodnosti na
evropskem denarju, centu, kaže štorklja. Slikarske
gene družine je pokazal že stric Miha Maleš, likovno
pripoved nadaljuje njegov sin Miha Boljka.

Forma sestavljenih členov



Janez Boljka

Goran Milovanović

Opus Janeza Boljke

Eden vidnejših predstavnikov slovenske likovne umetnosti 20. stoletja, Janez
Boljka, je diplomiral leta 1956 na ljubljanski likovni akademiji, tam leta 1959
končal tudi specialko pri profesorju Karlu Putrihu ter leta 1961 še grafično
specialko pri profesorju Riku Debenjaku. Je eden vidnejših predstavnikov
slovenskega nadrealističnega kiparstva, kar je izkazoval že v svojih zgodnjih
delih, izvedenih v železu, na začetku varjenih predvsem iz kosov odpadnega
železa ali starega orožja in kmečkih vil. Skozi njih Boljka že v rani fazi jasno
izkazuje svojo humanistično izpovedno noto, ki se pne skozi celoten opus. Ta je
prepoznaven tudi po močno izraženem asemblažnem načelu, ki je trdno ukore-
ninjen v Boljkin kiparski credo že od samega začetka, asemblaže pa ne opusti niti
pri prehodu v bron in aluminij, kjer predhodno moduliranim oblikam, ki ohran-
jajo formo sestavljenih členov in pogostih perforacij, dodatno vgrajuje
funkcijsko že izvedene izdelke, ki z vključitvijo v nov sistem izgubijo svojo pri-
marno materialno vrednost.

Asemblažna tehnologija njegovim stvaritvam daje še dodatno ekspresivno
izraznost, ki pa v kasnejših delih pogosto preide v abstrahiranje. Izrazna poe-
tika njegovih del se močno navezuje na eksistencializem, s katerim je bila v
šestdesetih prežeta Evropa in ki se je odzival na prevrednotenje humanističnih
vrednot. Boljkina zgodnja dela tako na prvi pogled preseva tesnobnost in odtu-
jenost sodobnega človeka, zato bi tudi zanje lahko veljale besede, ki jih je leta
1948 v katalog k Giacomettijevi razstavi zapisal Jean-Paul Sartre, vendar je
Boljki v njih uspelo preseči, za naše kraje tako značilno, jadikovanje in mrakob-
nost brezizhodnega trenutka, temveč lahko, prav nasprotno, v teh figurah
začutimo ironizirano vizionarsko distanco, ki repetitivno vedno znova odstira
družbeno kronologijo, da je ta venomer aktualna (Cankar, Jakopič, Stupica), na
drugi strani pa v globalnem merilu vseeno izrazi nekaj apokaliptičnih pomis-
lekov skozi cikel Živali atomskega časa, Atomsko Venero ter Pieta.

Eden njegovih, skozi celoten opus ponavljajočih se motivov, je kompozicijsko
izrazito vertikalno grajena podoba Ribničana. Etnografska podoba večnega
pokončnega hodca, samotarja, ki zvesto sledi svoji poti, je prav gotovo ena od
simboličnih prispodob samega avtorja. Na razstavi v Kranju lahko sledimo
izpeljavi motiva, ki je v zgodnji fazi še močno abstrahiran (Nočni popotnik, 1961), v
kasnejši izvedbah pa med drugim pride do izraza tudi za Boljko značilna valjas-
ta forma segmentov, ki jih sestavlja v celoto na način, da doseže občutek ver-
tikalnega kipenja kvišku. Zato njegov Ribničan, kljub bremenom, stopa v svet
lahkotnejši in popolnoma vzravnan. Druga izrazita podoba, h kateri se prav
tako vrača skozi celoten opus, je podoba Ivana Cankarja. Boljka je namreč leta
1970 sodeloval na razpisu za Cankarjev spomenik v Ljubljani in za predlogo bil
nagrajen. Dve leti kasneje so razpis ponovili in Boljka je ponovno prejel nagra-
do, toda do realizacije dela ni nikoli prišlo. Prav ironično in simptomatično je
doživel efekt šentflorjanskosti. Kljub temu, ali pa prav zaradi tega, je Boljka
razvil podobo Cankarja v neštetih variacijah. Bodisi kot križanega z belo

krizantemo za suknjičem ali pa bonvivansko razpoloženega s
klobukom in pelerino, ali pa ekspresivno izražen Cankarjev
portret glave ter na drugi strani serijo male plastike, kjer je
jasno izražen Cankarjev življenjski modus. Vsi portreti sicer
jasno odražajo personificirano simbolno podobo umetnika, kot
prispodobo družbene kulturne zrelosti. Ekstravertirano podobo
Cankarja je na likovnem področju zamenjala prav tako ekstraverti-
rana podoba Riharda Jakopiča ter introvertirana Gabriela Stupice, izve-
dena v kompleksnih kompozicijah male plastike.

Javnosti najbolj znan je mogoče cikel upodobljenih živali. Tudi v tem, ani-
malističnem ciklu Boljka pri upodobitvi živali ohranja vestno uporabo
avtorske psihološke metafore, ki jo iz prej antropomorfne forme prenese na
zoomorfno, kjer je še nekoliko bolj poudarjena grotesknost sveta. Biki in
nosorogi z oklepom in ošiljenimi rogovi prevzemajo funkcijo alfa samcev,
upodobljenih na ležiščih v objemu muz. Boljka tudi tukaj, kot pravzaprav skozi
celoten opus, skrbno gradi kiparsko formo celote, pri tem pa ostaja zvest
natančnemu oblikovanju detajla.

Janez Boljka ima poleg mnogih javnih skulptur po vsej državi tudi dve
stalni postavitvi. Ena se nahaja v paviljonu Arboretuma Volčji
potok in je orientirana na živalski fond, druga, ki je preglednega
značaja, pa se nahaja v Galeriji Božidar Jakac. Ta tvori tudi večinsko
jedro razstavljenih del v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj.
Fundus Janeza Boljke v kostanjeviški galeriji z umetnikovo donacijo obsega 270
enot, pri čemer je razstavljenih 92 plastik, slik in grafik. Obe postavitvi sta
plod večletnega sodelovanja med Boljko in pokojnim Miljenkom Liculom, ki se
je na koncu stekla v realizaciji enega najlepših evro kovancev, kjer je Boljka
poskrbel za likovno izvedbo. Tudi zato smo pri postavitvi v Kranju, v spomin na
Miljenka Licula, uporabili nekaj avtentičnih oblikovalskih rekvizitov, ki si jih
je Licul zamislil kot celostno podobo obeh stalnih postavitev. Izbor kiparskih
del na tej razstavi, podkrepljenih in prepletenih s slikarskim in grafičnim opu-
som umetnika, nudi celosten vpogled v obširen opus Janeza Boljke in ga odkri-
va kot virtuoznega kronista s filozofsko eksistencialnim, izrazito humanističn-
im pogledom na dobo moderne in celotno družbeno stvarnost. Toda zrcalna
podoba, ki jo je Boljka tudi fizično kot senco postavil mnogim svojim skulp-
turam, nas žal prepogosto opozarja, da se zgodovina ponavlja.

Zgoraj desno: Saksofonist, 123 x 24 x 49 cm, bron, 1967
Na naslovnici: Saksofonist (detajl), 220 x 72 x 68 cm, bron, 1994
Na predhodnih straneh: Bik, 53 x 90 x 49 cm, bron, okrog 1980

Ljubezen na ležišču, 26,5 x 14,5 x 33,5 cm, bron, vlito v vosek, okrog 1987
Na desni strani: Nočni potnik II., 130 x 50 x 50 cm, železo, 1961



Gojko Zupan

Janez Boljka,
po osemdesetih letih ustvarjanja

Janeza Boljko so predstavljali skoraj vsi likovni kritiki Slovenije in Jugoslavije.
Zato se ni mogoče izogniti posameznim ponavljanjem ocen. Vsi opažajo mojstrsko
gibanje med materiali, izjemno popularnost slikarjevih prispodob živali, serij
sedečih figur, popotnih glasbenikov, slikarjev, vrhunske simbolnosti Ivana
Cankarja. Boljka je bil prvi kipar pri nas, ki je okostje kipov, njihovo kaotično
in nujno, običajno skrito notranjo konstrukcijo, uporabil kot vidno izrazno
sredstvo. Na navidezno banalno ogrodje je dodajal elemente, ki so lahko pose-
bej zasnovani ali znova uporabljeni predoblikovani ali pa navidezno spremljajo
anatomijo neke figure. Enako je kasneje razvijal ploskev grafike, kjer je običaj-
no temno, najmanj pa poudarjeno jedro, morda s figuro ali prispodobo, dopol-
njeno z odtisom kovanca, miniaturno medaljo, sličico iz zgodovine, odvrženim
kosom stroja. Iz sredice, iz temin in črnin raste, žarči celota. Umetnik je vedno
ustvarjal v vzporednih motivnih serijah, zato je kronološka obravnava ali pred-
stavljanje njegovega dela zgolj v zaporedju nastajanja včasih moteča.

Boljka je iz upodabljanja anonimnih oseb pri javnih spomenikih ter drugih monu-
mentalnih železnih kompozicij, kjer v teksturah in barvah površin slutimo
neposredne vplive grafik, prestopil v aluminijaste konstrukcije. Kmalu je
prešel v prepoznavne figure tavajočih ribniških krošnjarjev in kasneje k portre-
tom v bronu ali odtisih na papir.

Prve povojne, akademsko šolane generacije so ustvarjale vrhova mednarodno
izstopajočih likovnih poti Slovenije: grafike in kiparstva. Dosegle so ju v času,
ki jima je bil naklonjen. Kiparji so imeli dovolj naročil, da so se izmojstrili v
monumentalnosti figur in oblik, v obdobju sožitja abstrakcije in figuralike.
Boljka je bil je med prvimi, ki se je posvetil samo ustvarjanju, brez drugih
službenih obvez, brez povezav s katerimkoli političnim polom. Zato se je moral
toliko bolj posvetiti trikotniku ustvarjalec - likovni izdelek - publika. Ni iskal
všečnosti javnih naročil. Bil je celo drzen, ko je med prvimi varil železo, zlasti
staro orožje. Bil je med redkimi, ki je preizkušal možnosti izraza v aluminiju.
Včasih je publika pozdravila njegovo pionirsko zasnovane dvostranske ploske
reliefe, konstrukcije in izvotljene figure, drugič je stroka nagradila zlasti
Cankarja kot prispodobo vagabundov in pesnikov, pa so naročniki nagrajene
osnutke pospravili v predale. Drugič je žel priznanje s saksofonisti, z vizijami
Stupice ter Jakopiča, pa so ti ostali v galerijskih zbirkah ali z odžaganimi noga-
mi stoje na prostem.

Ozko obravnavanje eruptivnega ustvarjalca le kot kiparja ne more pokazati
celostnosti umetnika. Obvezen del ustvarjalne poti, način izraza in razmišljan-
ja, je Boljkovo slikarstvo. Vse življenje je želel, da bi svoje likovno sporočilo
posredoval na slikarski ploskvi, v barvah. Dolgo se je moral odrekati posamez-
nim tehnikam zaradi alergij na oljne barve. Šele v poznem loku ustvarjanja je
lahko z živahnimi barvami in samozavestnimi potezami s sodobnimi barvami
poslikaval platna. Na njih je zadržal motive, ki so bili publiki znani: Cankarja
in njegovo muzo, Atomsko Venero, različne portrete opičjakov, nosorogov in
drugih ezopovskih ogledal za nas vse.

Vzporedno je že v šestdesetih letih postal eden elitnih predstavnikov ljub-
ljanske grafične šole. Bilo je obdobje njenega največjega razcveta, nedvomnega
ugleda doma in v tujini. Boljka je pri profesorjih Jakcu, Debenjaku, Miheliču
prevzel znanje klasičnih tehnik in se suvereno sprehajal od jedkanice do akva-
tinte, grafikam je dodajal reliefne oblike. Kot predstavnik mlajše generacije se
ob tem ni odrekel sitotisku. Pri njem se je uveljavilo kolažiranje, včasih v mate-
rialu, drugič v tehniki ali motivu. Že pred desetletji je zaznal problematiko
atomske dobe, recikliranja, ekoloških zadreg, agresivnosti serijskih izdelkov.
Upodobil jih je na drugačen način kot Warhol, vendar je bil človek iste gene-
racije in enake občutljivosti. Dodajal je značilne svetlobne prehode ozadij,
kjer se ni ustrašil močnih barv in efektov. Ti nas desetletja kasneje spominjajo
na barvitosti in sevanja računalniških ekranov, pa so bili ustvarjeni v času, ko
še nismo vsi ure in ure buljili samo v virtualno resničnost.

Ustvarjalčeva notranja energija se posebej osebno izpove v risbah. Vsako med
njimi, ki je navidezno nastala v hipu, z nekaj potezami roke, s slučajno packo tu
in tam, z dodano široko potezo čopiča, z nametano barvo ali s predhodnim odti-
som ali kot vsota vsega tega, je treba pogledati počasi, v miru in natančno.
Odpirati se nam začnejo plasti, pomeni, ideje. Številni teoretiki in ustvarjalci
priznavajo, da so prav risbe najbolj sproščeni način razmišljanja vsakega likovni-
ka. V skici preizkuša zamisli, nove ideje, izpopolnjuje pot do končnega izdelka,
kaže možno udejanjanje zamisli vsem, ki so soudeleženi pri procesu soustvarjan-
ja kipov, livarjem naročnikom. Risba razkriva najbolj intimno slikarjevo ustvar-
jalnost. Boljka je mojster s svinčnikom, pasteli, tušem, akrilom, s katerimkoli
risalom. Njegova risba je vedno sproščena, daleč od akademskih okvirjev, polna
domislic in povezav. Kaže avtorja, ki v risbo vloži sebe, samozavest, potezo, ki je
premišljena in podzavestna obenem. Kiparju in Slovencu je v notranjem spominu
simbolni ljubljanski Prešernov spomenik, kjer pesniku hrbet krije razgaljena
muza. Boljka je kot rdečo nit ustvarjanja spremljal svojo podobo Ivana
Cankarja. Njegova glava se razcvete kot bela krizantema, brki sršijo kot rogovi

Zgoraj: Hirošimska Madona, 100 x 33 x 32 cm, bron, 1980

nosoroga, figura je kot samotni popotnik, Groharjev Črednik ali mušičevska
figura filozofa. Pisatelj pogosto dobi svojo materializirano muzo. Ta stopa ob
njem, včasih stopi pred pesnika, ga prekrije in poudari, da je začel kariero kot
avtor Erotike, da ne gre brez čustev in strasti. Ženska se v hipu spremeni v
Atomsko Venero ali se vrne v ploskev grafike. Ostaja navdih, želja in grožnja.

Med najbolj znanimi in popularnimi Boljkovimi ciklusi so serije živali: biki,
nosorogi, konji in druga bitja. Živali so predstavljene med kipi stalne postavitve
v Kostanjevici. Podobne podobe so natisnjene na grafične papirje. Kiparjeve
vizije živali stoje tudi v javnem prostoru od Nove Gorice do Ljubljane. Izjemno
zbirko živalskih plastik so s pomočjo oblikovalca Mileta Licula in arhitekta
Andreja Kemra postavili v Volčjem Potoku, kjer pa kiparjeva donacija ni primer-
no vzdrževana.

Avtorju ni tuja niti sakralna plastika, v njej je veliko bolj poglobljen kot
sedanji serijski proizvajalci osladnih figuric. Boljkovi trpeči Kristusi in
Matere z otrokom so ekspresivni, občuteni, boleči. Ohranjajo vse avtorske
značilnosti ustvarjalca, ob tem pa vedno kanček ironije in ustvarjalčeve dis-
tance, celo kritičnosti, kar je nujnost, da ne zapademo v patetiko motiva. Med
broni izstopa Žalujoča Marija s Kristusom v naročju - poimenujemo jo lahko
Slovenska Pieta. Kip Trpeče je pravzor trpljenja in materinske ljubezni, vsem
znan iz srednjega veka in Michelangelovih interpretacij. Mati božja je z dvig-
njenim trupom in nežno nagnjeno glavo protipol umrlega sina. Marija je s sim-
bolnim diademom označena kot Kraljica Mati, krona je navezava na Marijo z

Brezij. Kristusa kot žrtev za grehe sveta označujejo
trnova krona in trpeč izraz vsega telesa, vendar osta-
ja mrtvi človek s svojo kiparsko dominantnostjo in
plemenitim izrazom glave vladar sveta. Identičen
odlitek, ki je predstavljen obiskovalcem galerije v
Kranju, je bil leta 2000 podarjen papežu. Bila je ena
od tisočih donacij, ki jih je Boljka daroval za dobre
namene številnim, ki so trkali na vrata njegovega
ateljeja.

Saloma, 30 x 19,8 cm, akril na platnu, okrog 1987
Na desni strani: Ribničan, 46 x 14 x 12 cm, bron, 1968



Seznam razstavljenih del:

1. Slikar z muzo, 22,5 x 37 x 15 cm, bron, 1990
2. Nočni potnik, 136 x 24 x 20 cm, železo, 1961
3. Motiv iz Ribnice, 133 x 28 x 18 cm, železo, 1961
4. Križani Ivan Cankar, 95 x 23 x 18 cm, bron, 1987
5. Nosorog, 38 x 70 x 26 cm, bron, 1983
6. Ribničan, 46 x 14 x 12 cm, bron, 1968
7. Ivan Cankar, 32 x 30 x 16,5 cm, cin, vlito v stiropor, 1977-1978
8. Torzo z vejami, 34 x 20 x 21 cm, bron, 1983
9. Razgibana ''roža'' (Ivan Cankar), 25 x 14 x 14 cm, bron, 1972-1977
10. Figura v fotelju, 29 x 15 x 15 cm, bron, 1979
11. Bik, 30,5 x 50 x 19 cm, bron, 1982
12. Bik, 53 x 90 x 49 cm, bron, okrog 1980
13. Nočni potnik II., 130 x 50 x 50 cm, železo, 1961
14. Ribničan, 143 x 28 x 35 cm, bron, okrog 1967
15. Slikar III., 86 x 32 x 42 cm, bron, 1980
16. Hirošimska Madona, 100 x 33 x 32 cm, bron, 1980
17. Osnutek za spomenik, 74 x 26 x 22 cm, železo, 1961
18. Srečanje, 65 x 35 x 17 cm, železo, 1960
19. Saksofonist, 220 x 72 x 68 cm, bron, 1994
20. Ljubezen na tronu, 39 x 17 x 17 cm, bron, vlito v vosek, okrog 1990
21. Ljubezen na ležišču, 26,5 x 14,5 x 33,5 cm, bron, vlito v vosek, okrog 1987
22. Bik, 65 x 125 x 54,5 cm, bron, vlito v vosek, okrog 1985
23. Sedeči pesnik, 17 x 7 x 7 cm, bron
24. Saksofonist, 123 x 24 x 49 cm, bron, 1967
25. Slovenska Pieta, bron, 1996
26. Opice, 121 x 79 cm, olje na platnu, 1988
27. Bik, 12,7 x 15,3 cm, tuš na papirju, okrog 1975
28. Ženska figura, 21 x 14 cm, reliefni odtis, barvni flomaster na papirju, okrog 1973
29. Ribničan, 60 x 39 cm, sitotisk na papirju, 1979
30. Motiv iz Ribnice, 75 x 155 cm, akvatinta na papirju, 1962
31. Iz zgodovine prihodnosti III., 55 x 35,5 cm, sitotisk na papirju, 1981
32. Ribničan, 8 x 21 cm, mešane tehnike na papirju, okrog 1985
33. Sama, 56 x 30 cm, sitotisk na papirju, 1980
34. Mandril, 99 x 46,3 cm, sitotisk na papirju, 1985
35. Ribničan, 42 x 30 cm, barvni svinčnik, barvna kreda na papirju, 1990
36. Nosorog, 66 x 46,3 cm, sitotisk na papirju, 1985
37. Nočni potnik, 67,5 x 48,5 cm, akvatinta na papirju, 1962
38. Opici, 60 x 50 cm, akril na platnu, 1991
39. Pavijan, 98 x 68 cm, sitotisk na papirju, okrog 1985
40. Zebra, 98,2 x 67,4 cm, sitotisk na papirju, okrog 1985
41. Nosorogi, 70 x 60 cm, akril na platnu, 1991
42. Saksofonist I, 97,5 x 67,5 cm, mešane tehnike na platnu, 1994
43. Pavijana, 100 x 80 cm, pastel na platnu, 1991
44. Ribničan II, 128,5 x 89,5 cm, akril na platnu, 1991
45. Ribničan III, 129 x 89 cm, akril na platnu, 1991
46. Ivan Cankar, 18 x 13 cm, akril na platnu, okrog 1985
47. Saloma, 30 x 19,8 cm, akril na platnu, okrog 1987
48. Ribničan, 68 x 28,4 cm, tuš, pastel na papirju, 1990
49. Ivan Cankar z muzo, 40 x 30 cm, akril na platnu, 1984
50. Veliki slikar in muza, 39,5 x 30 cm, akril na platnu, 1987
51. Ivan Cankar, 30,6 x 23,8 cm, akril na papirju, 1987
52. Ivan Cankar z muzo, 80 x 70 cm, akril na platnu, 1984
53. Umetnik in muza, 100 x 70 cm, mešane tehnike na papirju, 1995
54. Glasbenik, 100 x 70 cm, mešane tehnike na papirju
55. Saksofonisti, 70 x 50 cm, mešane tehnike na papirju, 1993

Nočni potnik, 136 x 24 x 20 cm, železo, 1961

Galerija Prešernovih nagrajencev Ribničan III, 129 x 89 cm, akril na platnu, 1991
za likovno umetnost
Kranj

Vodja galerije: Marko Arnež
Organizacija: Marko Arnež in mag. Barbara Kalan
Postavitev razstave: Marko Arnež, Goran Milovanović, Gojko Zupan
Izdal: Zavod za turizem Kranj, www.tourism-kranj.si
Zanj: Natalija Polenec, direktorica

Besedila: Goran Milovanović, Gojko Zupan
Jezikovni pregled in korekture: mag. Barbara Kalan
Fotografije: Tomaž Grdin - Galerija Božidar Jakac,
Kostanjevica na Krki in Marko Tušek
Oblikovanje: Marko Tušek
Tisk: Tiskarna GTO Košir
Naklada: 150 izvodov
Razstava je nastala v sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac,
Kostanjevica na Krki.

Delovanje galerije omogoča Mestna občina Kranj.

Kranj, maj 2012



Slikar, 104 x 36 x 56 cm, bron, okrog 1980



Galerija Prešernovih nagrajencev
za likovno umetnost Kranj

Glavni trg 18, 4000 Kranj
tel.: 04/202 57 16
www.gpn.kranj.si
[email protected]

Kranj, maj 2012

Ta publikacija
je v tiskani različici izšla
v obliki mape

(na fotografijah)